Zgodba o Cvetki

Alenka Lena Klopčič

Se kdaj zalotite, da opazujete sosedov vrt in njegove cvetlice, ki po vašem veliko lepše uspevajo kot vaše na vašem vrtu? (Če nimate vrta, si lahko prispodobo vrta pretolmačite v karkoli drugega, recimo v sosedov avto, hišo ali stanovanje, celo družino.)

Ali pa da vse prepogosto izgubljate (in s tem dejansko izgubite) dragoceni čas ob skrolanju objav na socialnih omrežjih ljudi, s katerimi ste povezani, ker vas pritegne domnevna lepota njihovih doživetij, njihovega življenja? Če lahko na dani vprašanji odgovorite pritrdilno, toplo vabljeni k branju nadaljevanja zapisa. Zapisa z zgodbo o Cvetki.

Predstavljajmo si dve cvetlici. Ena uspeva in cveti, druga je uboga in še komaj ohranja nekaj malega živosti. Verjetno ne bomo začeli druge cvetlice – imenujmo jo Cvetka – obtoževati, ker ni uspešna v cvetenju, ampak bomo najbrž najprej pomislili na to, kako lahko Cvetki popravimo življenjske razmere, da bi jo te podprle pri njenem cvetenju, kajne? Preverili bomo, ali ima dovolj vode, svetlobe in kakšno okolje potrebuje, da ji bo uspelo zaživeti in zacveteti. Ob tem ne bomo izgubljali časa s primerjanjem Cvetke s prvo cvetlico, ki s svojimi cvetovi kaže več sreče, drži? Šli bomo torej v akcijo, da pomagamo Cvetki. Da preživi in zacveti. Ker to zasluži. Ker je cvetlica.

No, in zdaj poglejmo na Cvetko kot na simbol za lastno Življenje. Namesto da bi preverili, katere pogoje spremeniti in mu jih ponuditi, da bi zacvetelo, če to še ni – sploh v primerjavi z drugo cvetlico (ups, sosedom!) -, ga začnemo obtoževati in ga celo bičati, ker ni skladno z našimi pričakovanji. Kaj so naša pričakovanja, je spet lahko poglavje zase, a na tem mestu lahko preverimo le, da vsaj niso takšna kot da bi od Cvetke pričakovali, da se po tem, ko končno le zacveti, prelevi v žirafo. Če to torej niso in recimo, da so potemtakem zmerna, se ustavimo vsaj pri tem, zakaj bi torej Cvetki bili pripravljeni nemudoma pomagati in jo podpreti v njeni rasti (oz. morebitnem zdravljenju) ter cvetenju, do lastnega Življenja pa smo neprizanesljivi?

Namesto da bi si dovolili (dobesedno!) biti okej sami s sabo na mestu, kjer smo, ker nas je naša dosedanja življenjska pot vodila do te točke, sicer se na njej pač ne bi znašli, se notranje maltretiramo in si očitamo, zakaj vendar nismo mi na mestu našega soseda, ki je – po naših lastnih prepričanjih in ker objave na socialnih medijih ne lažejo (khm!) – na toliko boljšem. Njegov vrt je bolj cvetoč, njegova hiša večja, avto bolj kul in družina naravnost popolna.

Naša zgodba pa ne vodi v dvome v slednje, ker to niti ni pomembno oz. bi bilo naravnost čudovito, če bi sosedu in še vsem drugim, tudi popolnim neznancem, iskreno privoščili življenjsko srečo (tega smo dejansko zmožni, ko smo torej v redu najprej sami s sabo), temveč vodi v prevpraševanje pogojevanja lastne sreče glede na srečo (četudi torej le navidezno) drugih.

Zakaj se sploh primerjati? Zakaj se ozirati v življenje drugega namesto živeti svojega? Zakaj si na tak način stalno spodnašati tla pod nogami, namesto da bi krepili svojo pozicijo, svojo postavitev znotraj življenja, ki nam je dano? Zakaj ne pogledati na življenje, kot na neverjetno (in to čisto zares!) danost, kateri je dobesedno nemogoče podati vrednost, saj brezmejno vendar nima meje? Zakaj ne ceniti Življenja kot Cvetke?

Četudi se utegne zapisano brati kot kliše, bo bralec popolnoma odprtega uma in srca, dojel globino sporočilnosti in vabila k temu, da se poboža. Da zapre aplikacijo, ki mu prikazuje filmske scene srečnih spletnih prijateljev. Da se morda celo za nekaj časa umakne s socialnih omrežij, če čuti, da mu ta zastrupljajo misli in čustva. Da ta čas raje nameni za srkanje čaja s sosedom, ob katerem morda rečeta tudi kakšno o tem, kako ta skrbi za svoj vrt in mogoče, mogoče s tem dobi čisto mimogrede tudi kak preprost recept za svojo Cvetko.

Naj Cvetka zacveti!

* Dani zapis je navdihnil eden od posnetkov Trenta Simmonsa Sheltona, nekdanjega igralca ameriškega nogometa, ustanovitelja krščanske neprofitne organizacije RehabTime in inspirativnega govorca ter življenjskega coacha.

Pričujoči blog je prvotno objavljen na spletni strani Nanu skincare, za katero je bil tudi v osnovi pripravljen. POVEZAVA