Umetnost ljubezni* ali kako s pomočjo samoljubezni do magije življenja

Alenka Lena Klopčič

‘Umetnost ljubezni’ je naslov eni od odličnih knjig znanega psihoanalitika Ericha Fromma, ki med drugim piše o tem, da je »sodobni človek odtujen od sebe, od svojih soljudi in od narave.

Spremenjen je v blago, svoje življenjske moči pojmuje kot naložbo, ki mu mora v danih tržnih razmerah prinesti največji možni dobiček. Človeški odnosi so medsebojni odnosi odtujenih avtomatov; vsak gradi svojo varnost na tem, da je blizu črede in se ne razlikuje v mislih, občutkih in dejanjih. Čeprav se trudi biti bliže drugim, pa ostane popolnoma sam, prežet z globokim občutkom negotovosti in krivde, ki se pokaže vedno, kadar človeku ne uspe premostiti osamljenosti.«

Zveni znano? In če še malo pocitiramo vélikega Fromma (Erich Fromm je bil socialni psiholog in humanistični filozof, ki se je v času obeh svetovnih vojn posvečal stanju človeškega življenja in evoluciji fizičnih in intelektualnih sposobnosti), ta nadalje pravi, da »naša civilizacija ponuja blažila, lažna zdravila, ki pomagajo ljudem, da se ne zavedajo te osamljenosti. Predvsem strogo rutino zbirokratiziranega mehaničnega dela, ki povzroči, da se ljudje ne zavejo svojih najbolj osnovnih človeških želja, hrepenenja po transcedenci in združitvi. Če rutina sama ne uspe, premaga človek svoj nezavedni obup z rutino zabave, s pasivno porabo zvokov in slik, ki jih ponuja industrija zabave; potem z zadovoljstvom, da kupuje vedno nove stvari in jih kmalu nadomesti z drugimi.« Sodobni človek je, priznava tudi Fromm, dejansko blizu podobi, ki jo je opisal že Aldous Huxley v svojem Krasnem novem svetu – dobro nahranjen, dobro oblečen, seksualno zadovoljen, vendar brez svojega jaza, brez najmanjšega stika s soljudmi, razen površnega.

‘Imeti jaz’ – prvi korak do (lepega!) doživljanja sveta

S tem se nekako ‘poklopi’ tudi zadnje dogajanje z osebo, ki mi je zelo blizu in jo imam nadvse rada. Z osebico, ki jo je nedavno po nekaj letih po že doživeti izgorelosti zopet klofutnila anksioznost, kar me je spomnilo na to, kako nujno potrebno je vsakodnevno delo na sebi in na vzgajanju oz. vzdrževanju samoljubezni. Samoljubezni v največjem možnem pomenu te besedne skovanke in ne – kot bi lahko nakazovalo le površinsko branje – v negovanju zgolj egoizma. Ta je sicer, kot namiguje že beseda ‘ego’, vsekakor povezan s samoljubeznijo, saj vendar človek nujno potrebuje ego za preživetje in ohranitev vrste, vendar pa resnična in iskrena samoljubezen vodi do veliko več od tega. Vodi do empatije in altruizma, ki sta ključna za kakovostno sobivanje celotne družbe. S poudarkom na besedi ‘kakovostno’.

V sodobni družbi – in govorim o družbi v času in prostoru, v katerem bivamo ‘sodobniki’, ki pač ustvarjamo in prebiramo čtiva, kot je denimo pričujoči zapis – se že nekaj časa ne ukvarjamo več z izzivom »le preživeti«, temveč se posvečamo temu, kako živeti. Vsi si namreč želimo biti zadovoljni, veseli, ljubljeni in srečni. Če le ne bi postopoma (kot da nam manjkajo preživetveni izzivi?!) prišli do tega, da smo si v ‘gonji’ za vsem naštetim ustvarili nove probleme, nove (preživetvene?) izzive. Tekmujemo s prijatelji, znanci, sorodniki, sosedi, gledamo socialna omrežja, ki nas – namesto, da bi mi koristili ta v lastno dobrobit in korist družbe – delajo samo bolj nezadovoljne, nam navidezno ustvarjajo več skrbi, odnašajo veselje in sposobnosti videti vse priložnosti ljubezni ter biti resnično srečni. 

A čisto zares smo – roko na srce – mi tisti, ki smo izbrali opcijo, ko nam življenje grenijo zunanji dejavniki, od socialnih omrežij naprej. Mi sami smo tisti, ki lahko izberemo opcijo, ko bomo videli – dejansko videli! – kobilico, ki se ustavi ob nas, ko naslonjeni na drevo dihamo sveži zrak. Mi smo tisti, ki bomo izbrali percepcijo, da smo čisto zares veseli, da si je sosed privoščil vikend na morju ne glede na lastno finančno stanje (kajti, verjeli ali ne, ampak ko smo sposobni takšnega razmišljanja, naš lastni prijaznejši ‘mindset’ polagoma pripelje tudi do lastnih finančnih razbremenitev). In ja, mi smo tisti, ki izberemo, kako se bomo počutili v vsakem danem trenutku in v vsaki dani situaciji, karkoli nas že klofutne, pa četudi to zveni še tako nerazumevajoče ali celo surovo.

Samo mi in mi sami imamo namreč vpliv na lastno doživljanje sveta. Samo mi in mi sami nosimo odgovornost za lastno življenje in ja – morda se je kdaj res lažje osredotočiti na dejavnike izven sebe in te okriviti za razmere, ki nam povzročajo določena občutja, vključno s trpljenjem, ampak na koncu, če smo le sposobni spregledati zavoljo lastne osvoboditve, bomo prišli do spoznanja, da imamo že ves čas sami v rokah ključ čustvene kletke, v katero smo se (kdove kako dolgo) zaklepali. Zaklepali pred svetom pod vodstvom lastnega ega, ki nam je tako narekoval, ker nas je – paradoksalno – želel ‘le zaščititi’. A magija življenja se začne, ko odklenemo kletko.

Vabljeni k branju preostanka bloga na spletni strani Nanu skincare, za katero je bil dani zapis tudi pripravljen. POVEZAVA