O čem govorimo, ko govorimo o zadovoljstvu?

Alenka Lena Klopčič

Kako (p)ostati zadovoljni v sodobni družbi, ki se utaplja v vse več materialnih stvareh? In kaj imata skupnega ljubezen in bogastvo ter kdo lahko postane kraljevič sodobne družbe ne glede na to, koliko ima pod prstom?

»Zadovoljen človek ni nikoli razočaran. Kdor se zna ustaviti, se nikoli ne izčrpa, dolgo življenje je pred njim.« Tako je pisal že veliki Lao Tse, kar v prostem prevodu pomeni ‘modri starec’, ki se je pojavil v šestem stoletju pred našim štetjem na Kitajskem, nad njim pa se je navduševal sam Konfucij(iz knjige Tao Te Jing).

»Zadovoljstvo je čisto dovolj. Prav zares, blagoslov večnosti je skrit v tvojem zadovoljstvu.« Tudi to je misel, ki nam jo je zapustil modri starec, Miroslav Tičar, ki je njegove verze prepesnil v slovenščino in pripravil čudovite spremne zapise ob Lao Tsejevih verzih, pa je zadovoljstvo, o katerem govorijo verzi, med drugim zapisal: »Najvišja stopnja zadovoljstva je blaženost. Radost, ki jo je mogoče čutiti. /…/ Menim, da si to želimo vsi doseči, le da nas pri tem pogosto omejuje naša osebnost. Naše nepredelane, nezdravljene travme. Naša pogojenost s kulturo, okoljem, našo predstavo o svetu. Zavedajmo se tega trenutka, iz katerega vse izhaja.«

Izhodišča za samoizpraševanje

Pa se mi, sodobni ljudje, sploh ustavimo in pomislimo, če smo zadovoljni? Zadovoljni s tem, kje smo in kaj smo? Vemo, kdo sploh smo? Ali je to, da vemo, kdo smo – pa ne govorim o vlogah, kot je na primer vloga mame, vloga hčerke, vloga partnerke, vloga zaposlene, vloga sodelavke ali pa na koncu koncev vloga potrošnice – nujen predpogoj za zadovoljstvo v življenju?

Moj namen ni odgovoriti na ta vprašanja, pač pa le povabiti k razmišljanju o njih oz. predvsem o morebitnih odgovorih nanje. Vsak ima svoj odgovor, svojo resnico in vsaka resnica je lahko prava za posameznika. Niti ni nujno, da je moja resnica enaka resnici mojega moža ali pa resnici moje sestre. Kaj želim povedati? Le primer: če se sama vidim kot prijazno osebo, ni nujno, da me bo kot prijazno zaznavala tudi moja okolica. Ali pa, če se vidim, kot recimo preokroglo, ni nujno, da me bo tako zaznaval tudi moj mož. Morda bo moje telo zaznaval kot – povsem nasprotno – zelo postavno. A glavno vprašanje pri tem je, ali sem jaz pripravljena sprejeti svojo resnico in se pomiriti z njo in biti zadovoljna (z njo oz. ob njej)?

Pa če sem se že ‘zaplezala’ v telesno oz. materialno plat našega življenja (če pač telo prepoznavamo kot ogrodje, ki daje prostor naši energiji, naši duši, naši biti), naj se naslonim še na Budo, ki naj bi dejal, da je trapasto, da se ljudje telesno primerjamo z drugimi, ko pa je vsako telo edinstveno (in ustvarjeno po kreaciji naše lastne zavesti). Še kako res, kajne?

Kaj (ali kdo) nas zastruplja?

Na Budo se sklicuje tudi Tičar v knjigi o poti (Tao Te Jing), ko pravi, da ko so Budo vprašali, kaj je strup, je ta dejal, da »je strup vse, česar je preveč. In vse, kar preveč kopičimo, nas zastruplja. Krade nam mir. V primernih količinah je neka hrana dobrodejna in zaželena. Tudi tort se preobješ. Zato je Pot (Tao) pot ravnovesja in zadovoljstva.«

To nas spet pripelje k materialnemu, ki tako zelo očitno (in dobesedno) formira svet, kot ga poznamo. Poglejmo samo okoli sebe, koliko nekega kopičenja. Kopičenja stvari. (Že Aristotel se je, hodeč med stojnicami sredi antičnih Aten, zgražal nad preveliko količino ‘stvari’.) Ne le stvari, kot so denimo avtomobili – če smo imeli v času mojega otroštva enega na družino, ima dandanašnji vsak član družine svojega -, ampak domala neomejene količine drobnarij, kot so cenene cunje in bižuterija, da o raznoraznih blinkajočih elektronskih prčkarijah, ki jih ogromno (zdolgočasenih) potrošnikov naroča iz (pod)celin vzhodno od nas. Ker je poceni. In ker je na dosegu. Saj ni važno, da cena ne odslikava realnega stroška, ki bi moral vključevati tudi socialne in okoljske eksternalije. (Kako zgrožen bi bil Aristotel šele danes!)

Se vprašamo, kdo je sešil našo srajčico in v kakšnih razmerah ter za kakšno plačilo? Se vprašamo, koliko živih bitij je utrpelo škodo, ki jo je povzročil samo tisti en tanker, ki je prepeljal to našo srajčico (in še kup drugih stvari) iz daljnih dežel na Vzhodu? Če se ne vprašamo tega, potem se verjetno ne vprašamo niti, ali to in to stvar čisto zares potrebujemo in če jo, ali jo je mogoče kupiti tudi bliže. Ali pa pomislimo, da si lahko srajčico omislimo izpod rok domače šivilje, s čimer ne le pokažemo hrbet vse bolj divji globalizaciji, ki žal ni niti malo prispevala k zmanjševanju socialnih razlik v svetu, ampak konkretno podpremo domačo ustvarjalko. In tako je lahko z vsemi stvarmi, ki jih res potrebujemo. Vključno s kozmetiko, kakopak (če smo že na spletni strani naravne kozmetične linije :)). In morda še najpomembneje – saj to direktno zaužijemo, ker gre za naše življenjsko gorivo! – to velja tudi za živila.

Kot smo že spomnili v enem od ‘Nanu blogov‘, se namreč vse, kar damo vase, na koncu pretvori v našo zavest in na koncu v naše misli, naše delovanje. Zdrava prehrana in širše zajet (resnično) zdrav življenjski slog in s tem (naše) delovanje se tako brezpogojno odražata tudi na našem izgledu (ena mojih ajurvedskih učiteljic, denimo, izgleda brez pretiravanja vsaj desetletje mlajša, kot beleži njen rojstni list! ), torej tudi na koži. A ker je vse v tem svetu povezano, je treba nekje začeti. Lahko začnemo z razmišljanjem o zadovoljstvu, ki nas vodi do (vse bolj) premišljenih potez in odločitev, te pa do (bolj) zavestnega življenja, ki nas pripelje do dejanskega občutka zadovoljstva. Iz tega pa se rodijo mir, harmonija in sreča, kot je to lepo naštel po svojih meditacijah indijski guru Goenka.

Vabljeni k branju preostanka bloga na spletni strani Nanu skincare, za katero je bil dani zapis tudi pripravljen. POVEZAVA