Lepota je lahko brezčasna

Alenka Lena Klopčič

Vsi ali pa vsaj večina nas si želi lepo in sijočo kožo, v mladosti s čim manj aknami, kasneje pa s čim manj gubicami in takšnimi ali drugačnimi ‘nepravilnostmi’.

Pogosto že kot najstnice posežemo po preparatih za čim lepši videz, ozaljšamo pa se navadno z make-upom. Žal pa nam vse prepogosto manjka ne le informiranosti o res kakovostni kozmetiki, ampak tudi ozaveščenosti o tem, kaj vse sploh stoji za lepoto, kot jo poznamo danes.

Koža, naš največji organ, ki je tudi najprej viden in je zatorej ogledalo človekovega počutja in zdravstvenega stanja – fizičnega, mentalnega in duhovnega -, namreč zahteva polnovredno ne le zunanjo, ampak tudi notranjo nego.

Spomnim se, kako mi je že pred kakšnim desetletjem gospa, ki je na neki ekotržnici prodajala domačo kozmetiko, na moje povpraševanje, kaj bi mi priporočala za aknasto in nasploh malce razdraženo kožo na obrazu, jedrnato odgovorila, da je treba gledati ne samo na to, kaj nanesti nase, ampak tudi kaj vnesti vase. Spomnim se tudi, da mi je to seglo malo globlje, kot bi mislila – navsezadnje pišem to zdaj deset let kasneje (in desetletje starejša) -, morda pa tudi bolj kot je gospa res mislila. A roko na srce – prav je imela.

Ujetost na površini …

Čeprav sem se že od domala otroških nog (natančneje, bila sem v 5. razredu, ko sem začela s svojo prvo resnejšo dieto) ukvarjala s tem, kaj dam v usta, pa sem imela zares vselej preveč opravka s tem. Če sem na primer kdaj pojedla čokolado, me je hitro zapekla vest in sem se hitro podala na daljši tek. Tako je bila čokolada odpuščena. Če sem si kdaj privoščila malo več za kosilo, sem zvečer izpustila večerjo. Ker si je nisem zaslužila. Če sem kdaj užila nasploh malo več čez cel dan, sem imela naslednji dan post. Saj sem ga vendar pobiksala prejšnji dan! Skratka, vseskozi ukvarjanje s hrano. Pa z gibanjem. In spet s prehrano.

Če sem imela takole v iluziji, da imam nek red in disciplino, občutek, da vendarle delam na sebi, pa se moja koža ni strinjala. Mojega »dela na sebi« ni čutila kot svojo korist. In se je pač odzivala še naprej z aknami in drugimi nepravilnostmi, ki sem si jih čez čas začela še praskati, saj sem imela impulz, da mora biti koža na obrazu gladka, krastice pa k temu niso sodile. Bila sem ujeta na lastni površini.

Koža – ogledalo našega notranjega stanja

Ko sem nekaj let kasneje zaradi manjše nezgode prišla na pot ajurvede, ki mi je široko odprla veličastna vrata izjemne filozofije, načina življenja in skrbi zase v pravem pomenu besede, saj to vključuje povsem holističen pristop, sem med drugim doumela tudi, da je koža poleg tega, da je naše varovalo tudi dobesedno ogledalo našega notranjega stanja. Ko smo v stresu oz. v neskladju sami s seboj, se koža nemudoma odzove – pitta doša bo »pognala« akne in morda pordelost, vata doša bo imela še bolj suho in kapha doša še bolj mastno kožo kot sicer.

V ajurvedi namreč poznamo tri tipe doš in v vsakem od nas so prisotne vse tri, a v različni meri, navadno pa je ena dominantna, a ključno je, da so vse tri doše v ravnovesju. Če niso, potem se to neravnovesje izrazi bodisi v slabem počutju ali sčasoma bolezni, skoraj vedno pa lahko prve pojave zaznamo na koži. Zatorej bi morali biti koži pravzaprav hvaležni, da nam pokaže naše notranje stanje, ne pa da anomalije brez pomisleka prekrivamo s pudri in drugimi lepotilnimi izdelki, ki plast za plastjo zakrivajo naše notranje stanje celo nam samim. Vedno bolj oddaljeni kot smo sami od sebe, od lastne resnice, tem težje je popraviti to naše razburkano stanje. Zagotovo pa to ni mogoče le z zunanjimi aplikacijami »nečesa«. Poleg tega pod tem »nečim« tudi koža težje diha in lahko nehote njeno stanje še poslabšamo.

Tako da ja – gospe, ki mi je takrat, pred desetletjem, postregla s tistim, malo surovim, stavkom, se lahko danes le zahvalim. Bi pa k njeni misli danes dodala tudi, da je pomembno ne le, kaj fizično vnesemo vase, ampak tudi tisto, kar vsak dan vnašamo v svoj um. Spomnimo se le starega indijanskega pregovora o tem, katerega volka hranimo …

Nekega večera je pripovedoval stari Indijanec, iz plemena Cherokee, svojemu vnuku o bitki, ki se odvija v nas, ljudeh. Dejal je:
»Sin moj, v nas vseh se bije bitka med dvema volkovoma. Eden je Zlo – to je jeza, zavist, ljubosumje, bolečina, obžalovanje, pohlep, aroganca, smiljenje samemu sebi, krivda, zamera, podrejenost, občutek manjvrednosti, laži, lažni ponos, večvrednost, egoizem. Drugi je Dobro – to je radost, mir, ljubezen, upanje, vedrina, skromnost, prijaznost, dobrohotnost, empatija, velikodušnost, resnica, sočutje in zaupanje.«
Vnuk je po kratkem premisleku vprašal: »In kateri volk zmaga?«
 Stari Indijanec je preprosto odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«

Vabljeni k branju preostanka bloga na spletni strani Nanu skincare, za katero je bil dani zapis tudi pripravljen. POVEZAVA