»Kje sem?«

Alenka Lena Klopčič

Ste se že kdaj vprašali, kje ste? Kje se nahajate zdaj, prav v tem trenutku? V kakšnem stanju, kakšno je vaše počutje, kako se drugi ljudje počutijo okoli vas? Dobivate komplimente od njih ali se vam dogaja, da se presenetljivo hitro poslovijo od vas?

Nič hudega, če se človek malo ustavi ob iskanju odgovorov na dana vprašanja. Nasprotno – celo zelo prav je, da se malce dlje zadržimo ob tem in si vzamemo čas za proces spoznavanja točke v svojem življenju, na kateri se nahajamo. Na kateri delujemo, dihamo, smo.

Namreč, če čutimo, da delujemo drugače, kot bi radi – kot nam veli naša osnovna narava –, da se morda drugače (slabše ali pa neavtentično) vedemo do ljudi, ki nas obdajajo, da nam morda kdaj zmanjka sape ali pa čutimo neprijetno težo v prsih, ali pa da samo vemo, da nismo okej, potem je to jasen znak, da moramo nekaj ukreniti. Nekaj spremeniti.

Gospod Albert in gospa Sreča

Že Albert Einstein je rekel, da je delati vedno iste stvari in pričakovati drugačne rezultate, definicija norosti. Torej pričakovati, da bomo jutri delovali bolje, dihali bolj polno in uživali življenje v največjem možnem potencialu, a ob tem, da predhodno ne bomo uvedli nikakršne spremembe v naš vsakdan, je – če se izrazimo malo bolj diplomatsko od gospoda Alberta – najmanj iluzorno.

Preprosteje: če mi ta trenutek kavarna, v kateri sedim, ko pišem pričujoči blog, ni več povšeči, imam možnosti izbire, da vstanem, se poslovim in odidem v katero drugo kavarno, če želim biti na toplem, lahko pa grem tudi v mestni park, ker imajo zdaj že domala vsa mesta odprt internet, ali pa se ‘preparkiram’ v kakšno prijetno restavracijo in si naročim še kaj za prigriznit, na voljo mi je tudi knjižnica ali bližnja fakulteta (kjer sicer počasi zaključujem podiplomski program ajurvede ) …, skratka možnosti izbire imam gotovo več, kot se jih sploh spomnim. Kleč je le v tem, da moram priti do tega, da se zavem, kako se počutim, kjer sem, na osnovi tega sploh dojamem, kje sem, in se – če se pač ne počutim v redu, kjer sem — no, premaknem, vendar! Spremenim lokacijo. Spremenim počutje. Na bolje seveda.

V vsakem od nas na nek način utripa želja po čim lepšem in kakovostnem življenju. Po življenju, ki bi ga zapolnjevalo veselje. Po življenju, ki bi ga objemala ljubezen. Po življenju, katerega bi čim večkrat obiskala gospa Sreča, lahko pa bi se tudi za stalno nastanila. Ker ja, tudi to je mogoče!

Vabljeni k branju preostanka bloga na spletni strani Nanu skincare, za katero je bil dani zapis tudi pripravljen. POVEZAVA